sorodni izrazi in sinonimi v sodobni slovenščini, hrvaščini in srbščini
Podobnost besed in fraz med rezultati je odvisna od tega, kolikokrat se beseda
ali fraza pojavi v podobnem stavčnem kontekstu kot "laclau in mouffe".
Podobni izrazi in sinonimi za
Kliknite za poizvedbo
Pogosto skupaj z
Primeri iz korpusa
Korpus Common Crawl
Common Crawl je korpus spletnih strani
Laclau in Mouffe kot dva pogoja za hegemonistično artikulacijo izpostavita navzočnost antagonističnih sil in nestalnost meja, ki te sile ločujejo.
Laclau in Mouffe uporabita „ točke prešitja “ in razliko , kot princip relacijskega odnosa znotraj označevalne verige .
Laclau in Mouffe (1987) hegemonije ne vidita kot vnaprej danega niza idej, ampak kot nekaj, kar nastane iz političnih interakcij skupin.
Laclau in Mouffe (1987, str. 94-95) predpostavljata, da se nobena identiteta ne more popolnoma konstituirati in da so vse družbene oblike oz. diskurzi kontingentni.
Laclau in Mouffe (2001, str. 105) sta izpostavila, da so identitetni procesi vedno rezultat konfliktov in kompromisov med različnimi družbenimi akterji.
Laclau in Mouffe prav tako zavračata ločitev med diskurzivnimi in nediskurzivnimi praksami .
Laclau in Mouffe že sama naslovita problem t. i. izvendiskurzivnih objektov, na katere opozarja Geras, s primerom diskurzivnosti naravnih dejstev in pojavov.
Laclau in Mouffe sta glavna predstavnika in tudi začetnika post-marksizma .
Laclau in Mouffe v svoji razpravi o hegemoniji predstavita dve možnosti .
Laclau in Mouffe zavračata ločevanje med diskurzivnimi in nediskurzivnimi praksami.
Laclau in Mouffe vprašanje relativizma vidita kot vsiljen, nesmiseln problem.
Laclau in Mouffe torej diskurz razumeta v povezavi z artikulacijo.
Koncept hegemonije, kot sta ga s svojo generalizacijo razvila Laclau in Mouffe, je lahko izhodišče tudi za razumevanje današnje politike.
Laclau in Mouffe (1987, 67) ugotavljata, da je bila razredna getoizacija značilnost predvojnih zahodnjaških socialdemokratskih gibanj.
Našemu pristopu s pomočjo teorije diskurza oziroma konceptov Laclau in Mouffe gre v prvi vrsti očitati, da je interpretativen.
Glede na prevlado logike ekvivalence ali razlike Laclau in Mouffe ločita tudi različne tipe družbenega antagonizma : populističnega in demokratičnega .
To je obrat hegemonskega diskurza (Laclau in Mouffe, 2001) ne le v pomenu nasprotovanja prevladujočim medijskim reprezentacijam, temveč v vzpostavljanju novega simbolnega reda.
Laclau in Mouffe konstitutivno zunanjost izenačita z družbenim antagonizmom .
Po Laclau in Mouffe (1985) je diskurz hegemonijski proces, v katerem se različni družbeni akterji borijo za prevlado svojih pomenov in interpretacij.
Vsaka praksa, "ki vzpostavlja takšno razmerje med elementi, da se njihova identiteta spreminja kot rezultat (njene) prakse" (Laclau in Mouffe 1987, 88), je artikulacija.